Varuhi formule

Režija: Dragan Bjelogrlić
Igrajo: Alexis Manenti, Radivoje Bukvić, Jérémie Laheurte, Olivier Barthélémy
Jezik: srbščina, francoščina / podnapisi
Izvirni naslov: Čuvari formule
Distribucija: Fivia

zgodba
Piše se leto 1958, hladna vojna je na vrhuncu. Delo priznanega pariškega zdravnika in raziskovalca Georgesa Mathéja prekine prihod štirih jugoslovanskih znanstvenikov, ki so bili med domnevnim poskusom sestavljanja atomske bombe v jedrskem reaktorju v Vinči pri Beogradu izpostavljeni smrtonosnemu sevanju. Profesor Mathé, sicer odločen nasprotnik jedrskega oboroževanja, predlaga revolucionaren eksperiment: prvo presaditev kostnega mozga v zgodovini.

Dodatno gradivo o filmu za pedagoge najdete na spletni strani distributerja: povezava.

iz prve roke
»Svet je ideološko razcepljen. Svet je gospodarsko razdeljen. Spet smo na robu velike vojne. Rešita nas lahko samo človečnost in empatija. V filmu sem raziskoval, kako formula smrti lahko postane formula življenja.«
– Dragan Bjelogrlić

kritike
»Varuhi formule prihajajo v času, ko je svetovni uspeh filma Oppenheimer vzbudil zanimanje za vse, povezano z atomsko tehnologijo. Dragan Bjelogrlić ponuja veliko bolj klasičen, a nič manj zanimiv prikaz malo znane epizode, ki se je dogajala na zgodovinskem presečišču med medicinsko in jedrsko znanostjo. Elegantno zgrajeni film, posnet po knjigi Gorana Milašinovića Slučaj Vinča, na Nolanov ep spominja tudi z zgodbo o etičnih in ideoloških dilemah briljantnih znanstvenikov, ki so se nehote znašli na mednarodnem političnem prizorišču. Od njega pa se razlikuje po tem, da premišljeno vključi junaštvo običajnih ljudi in pokaže, kako je genialnost morda res dragocena, a šele ob dolgotrajni izpostavljenosti bolj vsakdanji človeški spodobnosti lahko brezobzirni znanstvenikov ego prejme odmerek sočutja, potreben za dejansko modrost. /…/ Za to, da iz zapletene znanosti, ki je večini laikov nerazumljiva, ustvariš suspenz, moraš biti precej spreten, toda Bjelogrlićev film /…/ se na trenutke razvija v slogu napetega trilerja. /…/ Paranojo atomske dobe so morda res poganjali najtemnejši vzgibi človeštva – recimo želja, da s pritiskom na veliki rdeči gumb uničiš srednje veliko mesto –, a film Varuhi formule nas ganljivo spomni na drugo skrajnost človeške vrste: pripravljenost nekaterih izjemnih posameznikov, da se podvržejo neverjetno bolečemu in potencialno smrtonosnemu postopku v skromnem upanju, da bodo rešili življenje neznancu. Mathé in Popović sta zagotovo spremenila zgodovino. Toda mehanik in gospodinja sta spremenila njiju in jima zagotovila bolj pozitivno zapuščino; ta pa je končno dobila ustrezno priznanje v filmu, ki v elegantnem kljubovanju Čehovu in njegovi puški dokazuje, da je včasih najbolj dramatična zgodba tista o bombi, ki ne eksplodira.« 
– Jessica Kiang, Variety