ArrayZunanja izobraževalna instalacija Čoln spominov mimoidoče in obiskovalce muzeja vabi, da se usedejo v čoln, v kakršnih so nekoč pluli po reki Savi. Vrnitev v preteklost dopolnjujeta upodobitev Save in Vidma z začetka 20. stoletja ter zrcalo, ki ustvari še pristnejši občutek potovanja skozi čas.
Del tematskega vodstva Zgodovina plovbe po Savi, ki povezuje razstavi Valvasorjevi v Krškem in Dolgo 18. stoletje, je tudi interaktivni kotiček. Z interpretacijo dediščine in Valvasorjevimi opisi reke in plovbe obiskovalcem približamo pomen rečnega prometa, predstavljamo nekdanjo glavno prometno pot, njen vpliv na gospodarstvo našega prostora ter močno prepletenost Save z življenjem in delom naših prednikov.
Reke so že od prazgodovine predstavljale naravno, pogosto edino prehodno pot, ki je povezovala različne kraje, in to vlogo je imela tudi Sava. Njena plovnost je izpričana že v antičnem grškem mitu o Jazonu in argonavtih. O pomembnosti plovbe v bližnji okolici pričajo ostanki Neviodunuma, pomembnega rimskega trgovskega središča.
Deblaku – čolnu, iztesanemu iz enega debla –, ki ga je človek uporabljal od prazgodovine, so se v srednjem veku pridružili splav in druga preprosta plovila. Njihovo podobo in opise plovbe je v Slavi vojvodine Kranjske ohranil kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Novi vek je prinesel konstrukcijsko izpopolnjene čolne, katerih dolžina in nosilnost sta se postopoma povečevali. V 18. in 19. stoletju so s pravnimi in upravnimi posegi na državni ravni ter izvedenimi regulacijskimi deli na Savi bedeli nad varno in nemoteno plovbo. Vrhunec živahnega potniškega in tovornega prometa sega v sredino 19. stoletja, ko so čolni in splavi pluli od Zaloga do Zemuna. Navzdol so prevažali svilo, sol, sukno, dragocene dišave in začimbe, navzgor proti toku pa železo, volno, vino, baker, med, žito in kožuhovino. Plovba proti toku je bila mogoča s pomočjo vprežnih volov, konj ali vlačilcev.
Pomen rečnega prometa je začel upadati s prihodom železnice v drugi polovici 19. stoletja. Dokončno je zamrl v 20. in 21. stoletju s sodobnim cestnim omrežjem, motorizacijo prometa in gradnjo niza hidroelektrarn na Savi.
Promet po Savi je zaradi gospodarskih dejavnosti, vezanih na tovorništvo, trgovino in ribištvo, vseskozi dajal utrip naseljem ob strugi ter njihovemu zaledju. Čolni, splavi, brodi in posamezni kamniti mostovi so dolga stoletja povezovali prebivalce na obeh bregovih Save bodisi iz gospodarskih razlogov bodisi zaradi družinskih vezi. Pozneje so jih nadomestili brvi, leseni, železni in betonski mostovi.
Reka kot tekoča voda simbolično odnaša preteklost, hkrati pa ohranja zgodbe in doživetja ljudi. V dialogu z arheološkimi ostanki, zapisi in upodobitvami ostaja živi nosilec zgodovine, naravne lepote ter osebnih in skupnih spominov.
Pripravila: Karla Pacek, Mestni muzej Krško
Fotografije: Mateja Gačnik Miklavž.
Array
Array