Reševalna postaja
Pridobivanje premoga spremljajo različne nevarnosti. Za preprečevanje nesreč so delavci od svojih nadrejenih dobivali navodila za delo, ki so temeljila na zakonskih predpisih. Nadzor so opravljale inšpekcijske službe, a nesreče so se kljub vsemu dogajale. Nekatere so bile nepredvidljive, druge so imele vzrok v neupoštevanju varnostnih predpisov ali pa je šlo za človeško napako (Seher 1986, str. 127–128).
Eden od pomembnih oddelkov sodobnega rudarstva je (bila) tudi jamska reševalna služba, saj pri izkoriščanju mineralnih snovi preti stalna nevarnost nesreč. Jamska reševalna služba mora imeti vso potrebno tehnično opremo, sredstva ter določene organizacijske in varnostne ukrepe, da lahko ob nesreči rešuje ljudi in opremo. Osnova vsake reševalne službe je tehnično opremljena in strokovno izurjena reševalna četa. Sestavljena je iz dobro podučenih reševalcev, ki so fizično in psihično dobro pripravljeni in znajo v nevarnih razmerah ustrezno ukrepati.
- Glavne naloge jamske reševalne službe so bile:
takojšnja pomoč zaposlenim v rudniku pri vdoru plina ali vode, eksploziji, požaru; - takoj se mora lotiti reševanja premoženja in pri tem upoštevati načrt obrambe in reševanja;
- čim prej mora omogočiti ljudem izhod z nevarnih, strupenih, zadimljenih območij;
- svojo pomoč, znanje in opremo mora v primeru nesreče ponuditi tudi drugim rudnikom;
- če je potrebno, pomaga pri elementarnih nesrečah zunaj rudnika;
- prva pomoč poškodovanemu ali obolelemu na delovnem mestu ter skrb za čimprejšnjo zdravniško oskrbo.
Jamska reševalna služba mora biti dobro organizirana, da lahko opravlja svoje naloge. Njeno strukturo sestavljajo vodstvo reševanja, tehnični oddelek, jamska reševalna postaja in jamska reševalna četa. Jamska reševalna četa je enota, ki je odgovorna za izvajanje reševalnih akcij ob nesreči. Njeni člani so usposobljeni za delo z izolacijskimi reševalnimi aparati v težkih razmerah v jami (Hudej 1995, str. 115–117; Navodila za delo jamske reševalne službe 1984).
Prve podatke, da so na Senovem imeli izolacijske aparate, je raziskovalec Anton Seher našel v dokumentih iz leta 1908 in pravi, da je bila takrat na Reštanju že oblikovana reševalna postaja (Seher 1986, str. 128). Težišče količine pridobljenega premoga se je v nekaj desetletjih in z novo infrastrukturo z lokacije Reštanj prestavilo v Ravne. Leta 1938 so pri rovu Ravne zgradili novo stavbo, ki je obsegala čakalnico in umivalnico za delavce, svetilkarno, prostore reševalne čete in kopalnico za tehnično osebje. Zahodno od rova so zgradili še manjšo zgradbo za jamsko upravo (Seher 1986, str. 124).
Leta 1995 je Vlada RS izdala odredbo o ustanovitvi družbe Rudnik Senovo v zapiranju d. o. o. in začela so se zapiralna dela, upokojevanje in prezaposlovanje delavcev. Dokončno so rudniško jamo zaprli leta 2006. Zadnje dejavnosti v okviru zapiralnih del premogovnika so bile opravljene leta 2010 (Šoštar 2018).2 V tem obdobju so bili izpraznjeni tudi prostori, kjer je bila nekdaj reševalna postaja Ravne. Namesto da bi njen inventar zavrgli, so ga na pobudo nekaterih posameznikov prenesli v prostore nekdanje strojnice na Reštanju, kjer je še danes.
2 Šoštar, U. (2018). Zgodovina premogovnika Senovo. Kamra.si. Pridobljeno na https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/premogovnik-senovo-2/ (23. 9. 2022). Reševalni aparati:
V zraku, v katerem je večji delež dušljivih plinov, kot so ogljikov dioksid, dušik, metan, vodik, in mu primanjkuje kisika ali pa vsebuje strupene pline, kot so ogljikov monoksid, vodikov sulfid, dušikov dioksid, je normalno dihanje za človeka nemogoče.3 Zaradi rudarskih nesreč in reševanja v takšnem ozračju uporabljajo v rudnikih posebne aparate, ki za določen čas omogočajo opravljanje različnih nalog v škodljivih in nevarnih okoliščinah. Za zaščito pri dihanju razlikujemo dve skupini aparatov, in sicer filtrirne, ki pri vdihavanju čistijo škodljive primesi v zraku, in izolacijske, pri katerih nosi človek zaloge zraka ali kisika s seboj in je ločen od ozračja s škodljivimi primesmi.
- Filtrirni aparati: so razne maske s filtrom, ki zadržujejo ali kemično presnavljajo škodljive primesi v zraku. Čistijo vdihani zrak, a ne proizvajajo kisika. Aparate s filtri so lahko uporabljali le v dovolj zračnih prostorih, z najmanj 17 % kisika, in v prostorih, kjer koncentracije škodljivih primesi v zraku niso presegale koncentracije, ki jo zmorejo prečistiti filtri. Maske s filtri so uporabljali kot dodatno zaščito, tudi sicer je dihanje in delo z masko težavno in primerno le za kratek čas ter manj naporna dela.
- Izolacijski aparat: ločimo aparate brez kroženja in aparate z zaprtim kroženjem. Pri izolacijskih aparatih brez kroženja človek vdihava zrak iz zaloge, ki jo nosi s seboj, izrabljeni zrak pa izdiha v ozračje. Izolacijski aparati z zaprtim kroženjem so aparati, v katerih se izrabljeni zrak prečisti, kisik pa se nadomešča iz zaloge, ki jo človek nosi s seboj.
Pri rednem delu v rudniku so rudarji opremljeni z izolacijskimi samoreševalci, ki so bistveno manjši in lažji ter omogočajo uporabo od 20 do 100 minut (Hudej, 1995, str. 117–119).
3 Kemijske označbe: CO2 – ogljikov dioksid, N2 – dušik, CH4 – metan, H – vodik, CO – ogljikov monoksid, H2S – vodikov sulfid, NO2 – dušikov dioksid.Array
