Imate minuto?

pesnica, režiserka, učiteljica, pisateljica, prevajalka

*6. september 1905, Trst, †27. april 1974, Zagreb

Ruža Lucija Petelin se je sredi prve svetovne vojne z družino preselila na Beli breg pri Leskovcu. Do leta 1921 je v Krškem obiskovala meščansko šolo, v letih 1921–1925 pa učiteljišče v Ljubljani. Med drugim je nato poučevala v Krškem, Radečah, Škocjanu in Žužemberku. 

*20. marec 1934, Krško, †31. avgust 2012, Ljubljana

Vladimira Štoviček – Vladka je bila akademska kiparka, medaljerka, likovna pedagoginja, mentorica, hči kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička. Po očetovi poti je stopila z ustvarjanjem plaket, medalj, značk in grbov. Pri malih plastikah in aktih pa je razvila lasten izraz in likovno sledila izročilu t. i. poetičnega realizma. Kot kiparko jo je pritegnilo oblikovanje ženskega telesa in prikazovanje čustvenih stanj svojih upodobljenk, ki so predstavljale podobe iz vsakdanjega življenja. 

»Naravo v naši deželi je Bog bogato obdaril. Ko nabiramo cvetje in listje, ko kopljemo korenine in lupimo lubje, mislimo tudi na to, da ne bomo povzročali opustošenja, ampak da bomo bogastvo narave, ki nam je bilo podarjeno, le blago razredčili. Naberemo le toliko, kolikor bomo porabili v enem letu. Pri uporabi teh zelišč pa bodimo natančni in potrpežljivi; ozdravljenje pride počasi, ko pa pride, je temeljito!« Pater Simon Ašič

*14. avgust 1928, Leskovec pri Krškem, †9. marec 1996, Ljubljana

Gitica Jakopin se je rodila 14. avgusta 1928 v Leskovcu pri Krškem materi Brigiti Marolt in očetu Zvonku Vahčiču. Osnovno šolo je obiskovala v Krškem, klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je morala zaradi nemškega izseljevanja istega leta jeseni zapustiti. Med študijem germanistike in romanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je spoznala Franca Jakopina, profesorja na oddelku za slovenistiko, pozneje predstojnika Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU. Julija 1948 sta se poročila. Rodili so se jima trije sinovi, Primož, Japec in Jernej. V Ljubljano so se za stalno preselili leta 1952.

Ob bližajočem se mednarodnem dnevu mladih, ki ga vsako leto na pobudo Združenih narodov praznujemo 12. avgusta, v Mestnem muzeju Krško in na Gradu Rajhnburg osvetljujemo pomen izobraževalnih programov, s katerimi muzeji širimo zavest o kulturni dediščini ter spodbujamo k skrbi za njeno ohranjanje. Letošnji slogan dneva, Medgeneracijska solidarnost: ustvarjamo svet za vse starosti, pa bi lahko pripisali tudi sodobnemu muzeju. 

Leta 1912 je krško sokolsko društvo (ustanovljeno 1906) ob severnem vhodu v mesto uredilo kopališče na Savi, na mestu, kjer je bil njen tok mirnejši in rečne nevarnosti manjše. Tu je bil glavni kopalni del z veliko leseno uto s kabinami. Poleg tega je bilo pod župniščem žensko kopališče z manjšim objektom, kjer so se kopale predvsem starejše generacije žensk. Leta 1933 je poplava odnesla glavno uto, vendar so jo ob prizadevanjih Olepševalnega društva v letu 1934 obnovili in posodobili kopališče. Med drugim so uredili pristop, na zelenici nad kopališčem postavili mize in klopi, prho, obiskovalcem pa so poleg plavanja omogočili tudi balinanje in igranje odbojke. Kopališče, ki je delovalo pod budnim očesom oskrbnika, je bilo družabni in rekreativni prostor za Krčane in obiskovalce iz Zagreba ter od drugod, ki so v Krško pripotovali z vlakom.

Mnogo jih je, ki se zavedajo, da človek ni rojen za to, da služi celo svoje življenje kot živo orodje nekaterim posameznikom, katere je zgolj prilika postavila na vodilno, odločujoče mesto v človeški družbi, katero sedaj terorizirajo in izkoriščajo; zavedajo se, da je človek po svojem rojstvu namenjen in sposoben za to, da se samostojno razvija ter se povspenja na vedno višjo stopnjo fizične, duševne in socialne popolnosti, ako le hoče in smotreno deluje za to.

Temo za današnji prispevek smo izbrskali iz Kronike Gasilskega društva Krško, ki jo je 23. julija 1980, ob prevzemu predsedovanja društvu, začel pisati Krčan Slavko Šribar. Kronika je zanimiv dokument delovanja krških gasilcev, saj so v njej opisani društveni občni zbori, jubilejne proslave, gasilske vaje in tekmovanja, obnova gasilskega doma, nakup nove opreme in vozil, gasilske intervencije ob poplavah, požarih in suši ter drugi dogodki, ki so zanimiv komentar tedanjega dogajanja: »Med vojno za samostojno Slovenijo 26. junija 1991 smo delali fasado na domu. Dvakrat so nas zmotila letala in znak za nevarnost zračnega napada. Kljub temu so dela nemoteno potekala. Hkrati smo čistili in obnavljali stolp.« 

Prebivalstvo, katerega svetovni dan zaznamujemo 11. julija, je skupnost ljudi, ki živijo na nekem območju in tvorijo etnično, rasno ali narodno enoto ali jih veže kaka druga skupna lastnost. 

Vpogled v zgodovino prebivalstva ponujajo matične knjige, ki so lahko pokazatelj različnih družbenih vidikov v daljšem časovnem obdobju na določenem območju. 

Praznik slovenskih rudarjev praznujemo v spomin na gladovno stavko rudarjev, ki je bila 3. julija 1934. O razlogih in poteku stavke je poročal članek v Slovenskem gospodarju 11. julija 1934. 

 »Ubogi trboveljski rudarji, neprestano jim zmanjšujejo s krvavimi žulji in vedno v smrtni nevarnosti zaslužene prejemke, ki so do sedaj komaj zadostovali za pičlo hrano, da o obleki ter drugih potrebščinah niti ne govorimo. Ponovno prikrajšanje mezd delavcev ter nastavljencev v vseh podjetjih območja Trboveljske premogovne družbe je povzročilo pri vseh prizadetih obupen korak, ki je posebnost ter redkost v prebridki zgodovini delavskih zatirancev.«